Kateri del dneva ti je bil najljubši, razen takrat, ko si se odpravila proti domu? :)
Ida: Hehe, ta je pa dobra. V resnici mi je bil ravno tisti čas, ko sem se odpravljala domov najslabši, saj me je potem doma po navadi čakalo še ogromno študijskih obveznosti, ki so se mi dostikrat zavlekle še pozno v noč.
Drugače pa mi je bil najljubši del dneva seveda čas za malico. Takrat smo se lahko s sodelavci v miru pogovarjali, kaj pošalili, lepo najedli, napolnili svoje baterije in povedali še kakšno stvar o direktorju – seveda same dobre stvari. ;)
Potem pa mi je bil še en del dneva zelo ljub, in sicer čas po malici. Po vsem zgoraj naštetem sem bila ravno sveže napolnjena z eno res dobro energijo, posledično pa sem bila potem tudi toliko bolj produktivna.
Kaj se ti zdi, da je največja dodana vrednost Optiweba in kako bi ga opisala prijateljem?
Ida: Že med samim opravljanjem strokovne prakse je marsikoga zanimalo, kje jo opravljam in kako je kaj tam. Večino od njih, no vsaj tiste bolj mlajše, sem s predstavitvijo Optiweba očitno več kot navdušila. Kar ni in ni jim zmanjkalo vprašanj, tako, da sem lahko o tem govorila dobesedno tudi po več ur. Še posebej pa so bili navdušeni sošolci, saj jih je večina izmed njih opravljala res dolgočasna dela v še bolj dolgočasnem okolju …
Drugače pa, če na kratko povzamem, sem jim po večini Optiweb predstavila kot manjšo skupinico mladih, zabavnih, prijetnih, pa tudi zelo pridnih, sposobnih ter profesionalnih ljudi. Kar pa je po mojem mnenju tudi največja dodana vrednost Optiweba, saj ravno to odraža njihovo edinstvenost in drugačnost od preostalih podjetij.
Poleg tega pa nisem mogla, da jim ne bi podrobno opisala tudi njihovih prijetnih, lepih in modernih prostorov. Še posebej sem morala omeniti tudi kuhinjo, bubico – majhen prostor namenjen telefonskim klicem in Skype sestankom, sejno sobo in prostor, kjer potekajo petkovi “wazzup” sestanki. Nekaterim sem še celo pokazala slike teh prostorov, nad katerimi so bili zelo navdušeni.
Poudarila sem tudi petkove skupinske sestanke, saj menim, da bi nekaj takšnega moralo obstajati v vsakem manjšem podjetju, če ne tudi v kakšnem večjem.
Pa tudi čas malice, saj je tudi ta precej drugačen, kot je po navadi v marsikaterem drugem podjetju. Čas za malico torej nikoli ni bil zgolj čas, ko si se lepo najedel in odžejal, ampak je bil tudi čas za sprostitev, odklop in napolnitev z novo energijo. Poleg tega pa, če je kdorkoli imel kakršenkoli problem, so mu preostali vedno radi pomagali s kakšnim nasvetom.
