Brez vizije, želje po ustvarjanju dodane vrednosti, predvsem pa brez neskončne težnje po rasti se svoje podjetniške poti pri 19-ih letih gotovo ne bi lotil.
Že od samega začetka so mi najvišji cilj predstavljali zadovoljni zaposleni in prijetna klima v podjetju – in hitro sem ugotovil, da takšni pogoji tudi odprejo pot vrhunskim rezultatom, posledično pa tudi zadovoljnim strankam.
Kljub temu je bila naša začetna pot navzgor vse prej kot lahka.
Veliko smo se naučili iz lastnih napak in testiranja različnih praks. A daleč najtežji koraki v času podjetniške rasti so bili tisti, ki jih navzven sploh nihče ni opazil: moje notranje spremembe.
Vsi mejniki, ki so spodbudili rast, so namreč temeljili na vzpostavitvi močnega zaupanja do zaposlenih in prenosu odgovornosti – dveh pojmih, ki sta se mi v prvih letih moje poti zdela prava znanstvena fantastika, danes pa se od njiju ne bi želel ločiti.
Kakšne so torej bile te spremembe? Zakaj? Kdaj? Kako? …
Kar počasi. :) Če sem se v vsem svojem času podjetništva česa naučil, je to potrpežljivost. Nič dolgoročnega se ne zgodi čez noč.
Podjetništvo kot vožnja z vlakcem smrti ali vzgoja otroka
Rast podjetja je podobna vlakcu smrti.
Najprej moraš sploh zbrati pogum, da se nanj usedeš. Potem sledi tista naporna, predvsem pa počasna pot navzgor, ko se ti vmes večkrat celo zazdi, da se nikamor ne premakneš. Ko pa se končno prebiješ do določene višine, se začne turbulentna pot napredka, polna vzponov in padcev, prevalov na glavo in vetra v laseh.
Ves ta čas pa moraš verjeti, da prideš na konec živ (čeprav priznam, da sem tudi sam v to kdaj podvomil), bogatejši za izkušnjo in s celotno posadko na krovu.
In kaj je končna postaja te vožnje? Uspešno, samostojno podjetje, ki pozna svoje potenciale in se hkrati zaveda svojih šibkosti, ki pa ga več ne bremenijo, ampak mu dajejo zagon in voljo po še ter več.
